Biofizikalne osnove bioresonančne metode

Znanstvena spoznanja na področju fizike so se v zadnjih 90-tih letih tako razširila, da jih težko sprejemamo in še težje vključujemo v naše vsakdanje življenje. Bioresonančna metoda je ena izmed zelo uspešnih poskusov prenosa teh spoznanj v medicino. Biofizika si je zadala za nalogo uporabo najnovejših spoznanj v kvantni fiziki na bioloških sistemih. Z nadaljnjimi raziskavami bomo razjasnili in razumeli še več.

A) Sestavni deli našega sveta

Univerzum sestavljajo prostor, čas in energija. S stališča fizike je mogoče vsa opazovanja opisati kot medsebojno delovanje teh treh elementov. Tako torej ne obstaja prostor brez energije in vsepovsod so prisotne sile (način manifestacije energije), kot je na primer gravitacija.

B) Frekvenčno območje fotonov

Fotoni oz. elektromagnetni valovi obstajajo znotraj ogromnega frekvenčnega območja.

Dve vrsti nihanj

V osnovi nastopa energija v obliki valovnih paketov – torej ne kontinuirano. Ti energetski paketi se označujejo kot kvanti. En kvant je pri tem najmanjša možna količina energije.

Tudi tukaj moramo našo predstavo, da je materija nekaj trdega, popraviti. Male kroglice – imenovane elektroni, ki naj bi kot planeti krožili okoli sonca, ne obstajajo. Dejansko gre tu bolj ali manj za zaprta valovanja. Materija kot zgoščena oblika energije torej niha. Odvisno od zgradbe materije ta seva sebi specifični spekter valovanja.
Nihanje je sila, ki nastopa v določenem enakomerno se vračajočem časovnem presledku. Nihanja (valovanja, sevanja) so lahko za prenos vezana na delce materije ali pa tudi ne. Zvočna valovanja, električni izmenični tokovi in valovanje zemeljskih potresov so tipični predstavniki, ki potrebujejo za svojo širitev materijo kot medij.

V nasprotju s tem so svetloba, toplotno sevanje in elektromagnetna polja neodvisna in ne potrebujejo nikakršnih delcev materije kot medij prenašanja.

Resonanca

V raziskavah zgradbe univerzuma – kateri delci in sile obstajajo – igra ravno resonančni fenomen veliko vlogo.
Da bi lahko resonanco – povratni odmev – opazovali, je potrebno nihanje, ki naleti na sistem, katero je sposobno nihati (resonator). Bistvena lastnost resonatorja je torej sposobnost, da lahko shrani nihalno energijo.

V kolikor pri tem odgovarja frekvenca, faza in intenziteta, se resonator vzpodbudi – in prične se izmenjava energije. Če se energija stalno dovaja, naraste naravna vzpodbuda v sistemu samem. Posledično je v resonatorju vzpodbujeno nihanje lahko velikokrat večje od velikosti privedenega nihanja.

C) Elektromagnetno krmiljenje v organizmu

Če izhajamo iz predpostavke, da so kemične lastnosti, vezave in procesi nadzorovani in vodeni z elektromagnetnimi silami, potem lahko to delovanje prenesemo tudi na biološke sisteme.
Osnovni miselni koncept BICOM bioresonančne terapije je obstoj dominantnega energetskega polja z elektromagnetnimi lastnostmi.

To nadrejeno elektromagnetno polje se nahaja v in okoli telesa in se tam kot vsa elektromagnetna polja s kvadratom razdalje zmanjšuje. Elektromagnetne sile so nadrejene biokemičnim procesom, torej jih nadzorujejo in uravnavajo. Tako imamo možnost, da zaznamo spremembe v elektromagnetnem polju, še preden se te spremembe manifestirajo kot bolezen na fizičnem nivoju.

V povzetku imamo v organizmu naslednje krmilne mehanizme:
1.   1.  lastno celično krmiljenje
2.    2. krmiljenje na nivoju tkiva
3.    3. živčni sistem
4.    4. hormonski sistem
5.    5. elektromagnetni krmilni in regulacijski nivo

Terapevtski pristopi obstajajo v telesu na različnih ravneh:
1.   1. elektromagnetna raven
2.    2. električna raven
3.    3. humoralna raven
4.    4. biokemična raven
5.    5. mehanska raven

Vendar pa elektromagnetno polje ne posedujejo le organizmi, temveč tudi vse substance. Zaradi te osnove lahko tudi polja zunanjih substanc uporabimo pri bioresonančni terapiji, da bi lahko zmanjšali alergije in toksične obremenitve.

D) Frekvenčni spekter lastnih telesnih elektromagnetnih polj

Vsaka snov poseduje svoj lastni frekvenčni spekter elektromagnetnih valovanj- primerljiv z elektromagnetnim prstnim odtisom. Resonančne frekvence so tista področja (spektri), v katerih se lahko energija najbolj prenaša, in je tako terapevtski učinek največji. Celoten organizem sestoji – elektromagnetno gledano – iz velikanske mešanice frekvenc.

V BICOM bioresonančni terapiji je ugotovljenih veliko resonančnih frekvenc organov in telesnih sistemov, ki jih uspešno uporabljamo v terapevtske namene.

Krmilna in motilna nihanja

Krmilna nihanja so tista, ki so nujno potrebna za uravnavanje fizioloških procesov. Ker je organizem odprt sistem, so za stimulacijo krmilnih nihanj potrebni zunanji signali. Poleg mehanskih dražljajev, kot je gibanje, in kemičnih substanc, kot je hrana, voda, in kisik, potrebuje organizem dražljaje iz okolja v obliki svetlobe, zvoka, Schumannovega valovanja, gravitacije itd. Pomanjkanje teh zunanjih spodbujevalcev pospešuje degenerativne procese, ker se zmanjšuje intenzivnost krmilnih nihanj.

Zanimivo je, da je potreba po kalorijah, ki jo povzročajo zunanja sevanja energij, bistveno večja (faktor 2), kot je potreba preko prehrane. Med tem ko človek odda skupno ca. 6000 – 9000 kalorij v obliki fotonov, sprejme preko hrane samo ca 2000 - 3000 kalorij. (Izračuni fizika Fridericha Katscher-ja).

Razliko teh 4000-6000 kalorij mora človek sprejemati preko zunanjih virov sevanj. Poleg teh fizioloških, elektromagnetnih nihanj v človeškem telesu obstajajo tudi patološka motilna nihanja. Vpliv le teh na fiziološke procese je odvisen od njihove moči in od občutljivosti organizma. V osnovi so povzročitelji motilnih (patogenih) nihanj: sevanje, toksini, človeku škodljivi mikroorganizmi, psihološke težave, fizične poškodbe, fokalne obremenitve ter alergije.

Krmilna in motilna polja skupaj imenujemo pacientova lastna nihanja (PLN)

E) Merjenje pacientovih lastnih nihanj

Krmilna in motilna nihanja lahko zaznamo preko elektrod, brez kakršne koli obremenitve organizma.
Elektrode imajo pri tem učinek sprejemnih anten, tako da prevajajo elektromagnetna polja organizma v napetostne potenciale.

Te potenciale napetosti lahko preko kablov vodimo v vhod BICOM aparata.

F) Kibernetski krog

Pacienti imajo svoj reakcijski čas na terapijo. Nekateri hitreje reagirajo kot drugi. Pri tem igrajo svojo vlogo tudi različni faktorji– konstitucija, obremenitev, psihično razpoloženje, starost itd. BICOM bioresonančna terapija se na te pojave prilagodi s tehniko optimiranja tako imenovanega kibernetskega kroga.

Pacientu se med terapijo konstantno menjavajo njegova lastna nihanja, ki se terapevtsko prilagajajo izbrani frekvenci, ojačanju, invertiranju itd. Če se med terapijo spremeni kompleksno patološko nihanje v organizmu na osnovi terapevtskega učinka, potem se takoj spremeni terapevtski signal, ker ga neprekinjeno odvajamo iz telesa.

Potemtakem tvorita organizem in BICOM aparat kibernetski krog – odziv dobimo na podlagi telesu lastnih signalov. Organizem tako vedno dobi pravi terapevtski signal. Ta se konstantno prilagaja spremenjenemu izhodnemu stanju pacienta. Tako lahko izvajamo terapijo blizu optimuma.

Literatura:
E. Luescher, Moderne Physik, Serie Piper 1987
F. Close, M. Marten, C. SuttonSpurensuche Nach Teilchenzoo Spectrum der Wissenschaft Heidelberg 1987
F. Katscher, Das ist Physik, Buechergilde Gutenberg 1969
F. J. Tipler, Die Physik der Unsterblichkeit, DTV 1995
K. Torghele, H. Schwabl, B. Lipp, H. Klima, Elektromagnetische Bioinformationen- eine Uebersicht,
Forschende Komplementaermedizin 1995
M. Keymer, BICOM Resonanz-Therapie, Haug Verlag 1996